Poletni večer, vrhunec zavetiške sezone. Ena oskrbnica bi morala na teren po ujeti prostoživeči mački, druga bi morala zavihat rokave in začet hranit nastanjene v zavetišču. Vse spremeni klic, da je bil pred enim od centrov s tehnično in gradbeno opremo opažen majhen muc, ki neumorno mijavka. Center je relativno blizu zavetišča, odhod na prvo lokacijo in večerja se zamakneta, oskrbnici v avto naložita vso opremo, ki bi jo morebiti potrebovali in hop do gradbenega centra. Obratovalni čas trgovin je seveda že mimo, parkirišče je relativno prazno, mucka nikjer. Mijavka tudi nobenega. Pregledata okolico, pretakneta okrasno grmovje pred trgovino, na telefonu zaženeta posnetek mačjega mijavkanja in med prečesavanjem okolice čakata na odziv. Nič. Prav, bo šel pa večer dalje po planu in se vrneta preverit situacijo na poti domov.
Ko že sedata v avtomobil, se zasliši rahel mew in izpod palet pokuka nekajmesečni tigrček. Takoj se skrije nazaj, a zdaj je njegovo skrivališče razkrito. Okrog palete, ki je njegovo skrivališče, napneta mrežo, spredaj postavita živolovko. A muc se trmasto skriva v najbolj oddaljenem kotu. Ja nič, bo pa čas za večerni fitnes – razložit je treba vreče konjskega gnoja s palete, pod katero se skriva in humusnega substrata s sosednje, da se omogoči dostop do preplašenega malčka. Vreča za vrečo, da se prikopljeta do njega, muckov sprint v živolovko in ročna sprožitev, pa še 5 minut fitnesa, da so vse vreče nazaj na svojem mestu.
V zavetišču si ga lahko končno ogledata, koščenega mačjega mulčka, z brki polnimi pajčevine, strahom v očeh in visečim repom, ki ne uboga. V naslednjih dneh se izkaže, da muc ne zmore samostojno odvajati, je pa izredno vesel polnih posodic hrane, ki počasi, a vztrajno poskrbijo, da ni več videti kot tigrast žakeljček kosti. Tudi človeški roki vse bolj zaupa, ko se okrepi, pogumno prestane amputacijo repa. Kljub terapiji še vedno ni zmožen samostojnega uriniranja, zato mu pri tem pomagamo. Kaka včasih sam, drugič s pomočjo. Po opravljeni karanteni in okrevanju po operaciji se preseli v VIP sobo – namenjena je seniorčkom in muckom s posebnimi potrebami. Tam ga že komaj čaka Dumbo – fanta sta si po mesecih najbližje in Dumbo ima končno kompanjona za norenje in mikastenje. Podnevi se skupaj lovita in nagajata priletnim mačkonom, ponoči si delita garsonjerico, da lahko staroste mirno spijo.
Bachi je zdaj krasen, okrogloličen tiger, ki se rad pocarta in nam lepo pusti stisniti mehur. Ne vemo, če bo kdaj našel čisto svoj dom, takšni VIP mucki ga običajno ne, smo pa prepričani, da ga boste botre in botri vzljubili. Kdo bi se sploh lahko uprl tigrastemu (po)ljubčku, kakršen je brezrepi Bachi?!