Fičota smo spoznali leta nazaj. Bil je lastniški maček starejšega para, nekastriran, nekoliko boječ. Takrat se je še ženil in se pretepal z drugimi samci. Naša prostovoljka je ob urejanju lokacije prostoživečih muc tudi njega odpeljala na kastracijo in ga vrnila nazaj. Nekaj mesecev zatem je gospod umrl, gospa se je odselila in Fičo ter druge muce so ostali sami, odvisni od občasnih hraniteljev. Mlajše muce so se postopoma odselile, Fičo pa svojega doma ni zapustil.
Potem pa je avgusta 2021 hraniteljica muc obvestila našo Ireno, da je maček v precej slabem stanju. Shiran do kosti, močno prehlajen, potreben zobnega posega, z le še nekaj uničenimi zobmi, popolnoma sestradan. Fičo takšen še ene zime zunaj zagotovo ne bi preživel. In mu je tudi ne bo treba, saj je sedaj na toplem in varnem v našem skrbništvu.
Fičo se je izkazal za prijaznega, skromnega, tihega in nezahtevnega muca. V skrbništvu je počasi okreval in se popravil. Še vedno pa ga muči prehlad (kalici virus), zaradi katerega se mu sluznice vnamejo do krvi. Zato je običajno tudi umazan, saj si z umivanjem kri razmaže po tačkah in obrazu. Drugače pa uživa, spoznal je, da je notri prav luštno, da je vedno na suhem in toplem. Tudi s cimri nima težav, z njimi sobiva v sožitju. Tako sedaj mirno čaka na nov dom, varen in sit. Pa tudi radi ga imamo, zaradi enega pluska preveč mogoče celo pikico bolj, kot tiste brez. Fičo je namreč eden od naših dokazkov, da kljub temu, da imaš fiv, si lahko z'lo dolgo živ.