Harley

Harley je bila najdena na Polulah v začetku decembra 2022. Mlada, negovana mucka. Prepričani smo bili, da že ima svoje ljudi, ki bodo prišli ponjo. Nihče se ni oglasil, nihče ni prišel. Poskrbeli smo za ABC veterinarske oskrbe, prestala je karanteno in začela iskati dom. Imela je srečo, da ga je iskala iz začasnega skrbništva, kjer je dobila več pozornosti kot bi je bila deležna v polnem zavetišču. 
Začasna skrbnica je kmalu ugotovila, da je Harley posebna mucka, ki ji bele nogavičke sicer dajejo eleganten in prefinjen videz, v resnici pa je punca mali mačji zviz, poln energije, ki samo čaka na priložnost, da zvizne v klet, na podstrešje oz. kamorkoli, kamor jo nesejo belo ocopatene tačke. Prikupna mačja zverinica ni dolgo čakala na svojo priložnost, že pred koncem leta, manj kot mesec dni po sprejemu, se je s svojo družino odpeljala domov.
In se čez 4 mesece vrnila. Da ni kompatibilna z njimi, so dejali. Morebitni nasveti za lepše sobivanje jih niso zanimali, Harley ni bila mačka, kot so si jo zamislili. V začasnem skrbništvu takrat ni bilo prostih kapacitet, Harley je prišla v zavetišče. Sprva je bila jezna na ves svet – na oskrbnice, ki so ji urejale karantensko namestitev, na mucke, ki jih je v karanteni sicer le slišala oz. slutila. Počasi smo jo uspeli prepričati, da povratek v zavetišče ni konec sveta, da obstajajo druge priložnosti, le dočakati jih je potrebno. Da nima smisla, da se repenči in usaja, če se lahko ima tudi z nami fino. Uspelo nam je. Prepričala jo je predvsem igra in obilo možnosti, da oskrbnicam skoči na hrbet, se igra z njihovimi lasmi ali jim mimogrede nežno požveči prste. 
Ni dolgo čakala, da je obudila kariero mačjega zviza. V presenetljivo kratkem času je uspela z matematično natančnostjo osvojiti rutino posamezne oskrbnice. Ker smo ugotovili, da rada švigne skozi vrata mačje sobe, smo postali pozorni nanjo. A ta pozornost je ob prihodu v prostor 100-odstotna in sokolska, ob tretjem izhodu iz sobe že rahlo popusti, pri petem je že precej površna, pri osmem odpiranju vrat, ko se vračaš v sobo z nekajlitrsko skledo, polno vode, pa koncentracije na Harley in njen položaj v prostoru praktično ni več. Ampak Harley zna šteti do 8 (in več), Harley opazi popuščanje koncentracije in ravno ta 8-i prihod izkoristi, da poleti s poličke, se ti odžene od hrbta, skoči skozi špranjo zapirajočih se vrat in zagalopira po hodniku. Nekaj mesecev se je po zavetiških hodnikih dnevno razlegal krik »Harleeeey (na begu)!« Harley sicer ni načrtovala kakšnega hudega (po)bega, običajno se je po nekaj metrih šprinta ustavila, počakala, da jo dvigneš v naročje in dobi izdatno porcijo čohljanja samo zase in se vrnila v sobo. Družbe drugih muckov se je sčasoma privadila, čeprav se nam še vedno zdi, da bi bila najbolj zadovoljna kot edina mačja prince… khm, razbojnica, z nekom, ki bi vložil čas in energijo v njeno mentalno zaposlitev. Pa z zamreženim balkonom ali še raje kulskim mačjakom, če že sanjamo z(a) njo.
Tako kot izstopajo njeni beli copatki in slinček, Harley izstopa tudi karakterno. Ni povprečna mačka (dajmo se za potrebe tega zapisa pretvarjat, da te obstajajo), ni nakavčni okrasek. Ni električni skiro, vespica ali tomos 4ka, je taprava Harley, mačka za poznavalce. Povedali smo ji, da so med botrami in botri sami poznavalci, ki cenijo mačke z dodano vrednostjo, zato se je Harley hitro vrinila v vrsto za botrske mucke. Mi se še zmeraj trudimo, da ji čimprej najdemo dom po meri, da nam bo končno verjela na besedo, da je druga priložnost resnična. Gotovo pa bo pomagalo, če dober glas o Harley ponesete v svet tudi botre in botri. Da bo po zavetiških kuloarjih čimprej zadonelo »Harleeeey greee domoooooov!«