Poleti 2020 smo sprejeli hudo prehlajene in zaparazitene plašne mačje mladičke, Iris, Ines in Igorja, z dobrim mesecem dni zamika pa še njihovo mamo Iskro ter sorojence Izaka, Injo in Inti.
Mama Iskra je hitro pokazala, da je izredno nežna, prijazna, cartljiva mačka. Ines, Iris in Igor so k nam prišli dovolj majhni, da smo jih uspešno desenzibilizirali na človeka in so se kasneje v svojih domovih lepo sprostili, tudi Izaka ni bilo potrebno dolgo prositi, da je začel uživati v človeški pozornosti. Inja in Inti pa sta nam kmalu dali vedeti, da sta iz drugačnega, manj gnetljivega testa. V omejenem prostoru karantene se je še dalo rokovati z njima, po prihodu v mačjo sobo pa sta hitro postali mali izmuzljivki.
Mamica in sorojenci so našli svoje domove, punci pa sta v zavetišču odrasli, prestali selitev zavetišča na drugo lokacijo, tam pa kmalu pristali na dnu mačje hierarhije in se začeli podrejat mlajšim, a bolj dominantnim mačkonom. Vedno več časa sta prebili na poličkah pod stropom, od koder sta se navadili glasno zahtevati svoji porciji mokre hrane. Ker doma, v katerem bi se lahko sprostili, ni bilo na obzorju, smo se odločili za drugačno rešitev in ju preselili v drugo, manj frekventno sobo, kjer se bolje počutita.
Še vedno se nas izogibata oziroma se nas najbolj razveselita v času zajtrka in večerje, ko postrežemo obrok mokre hrane. Inja takrat prav nič po mačje zakikirika, nato pa naredi nekaj obhodov prostora, da preveri, v kateri posodici smo postregli najbolj okusno poslastico. Za razliko od Inti, ki je do ljudi še zmeraj precej sumničavo naravnana, Inja počasi odkriva, da je lahko božanje nekaj prav prijetnega.
Ker je bolj pogumna, se bo tudi prva pognala v lov za botri. Od sedanjih cimrov, med katerimi je kar nekaj botrskih muckov, je namreč slišala, da pri botrih raste še prav posebej slastna mokra hrana. Če je zanjo pripravljena »kikirikati«, bo pa prenesla še nekaj botrske pozornosti, prmejdun, da jo bo!