Da Celjska koča ni le priljubljena izletniška točka, pač pa za marsikoga tudi idealen prostor za odmetavanje nezaželenih mačjih mladičev, smo ugotavljali poleti in jeseni 2014. Kar nekaj mesecev je trajalo, da smo polovili, sterilizirali in kastrirali vse tam živeče muce, jih pozdravili. Nekaj smo jih po posegih vrnili na lokacijo, štirinajst takrat koščenih, garjavih in bolhastih, prehlajenih in še kakšnih mladičev pa smo namestili v skrbništvih. Ena od teh je tudi Ronja, ki še vedno išče dom.
Ronje žal v zavetišču (še) nismo uspeli prepričati, da je božanje in crkljanje fino in da so ljudje vir ugodja in ne bavbav, pred katerim se je najbolje skriti. Najbrž bi bilo kje drugje prepričevanje bolj uspešno in verjetno bi nekdo, ki bi imel manj muc na skrbi in bi lahko Ronji namenil kakšno minuto več, prej odtajal ledeno mačjo princesko. Žal pa je ravno njena plašnost vzrok, da Ronja še vedno čaka. Dokler se ne najde nekdo, ki bo prekinil ta začaran krog, se Ronja za kak briket ali dva priporoča mačjim botrom. Branila pa se ne bi niti kakšnega priboljška, tako pravega kot tudi takšnega v obliki dobre misli.
»Ronja, razbojniška hči«,
za repom se kdo mi smeji.
Le en moj srep pogled
zamrzne tok besed
in krempeljca migljaj
sporoča marsikaj.
Te naučim, kaj je olika.
Sem Ronja iz Pečovnika!